Skoraj vsakega jutra sem zaradi šolanja primoran potovati in mesta X v mesto Z. S tem na prvi pogled ni nič kaj preveč narobe. Usedem se na avtobus (glej: Avtobus ) natančneje na desno stran nasproti zadnjega izhoda. Tam je namreč mir, lahko bi se reko idealna pozicija. Odprem si knjigo, na strani kjer sem prej odnehal in berem dalje. Pot vodi skozi gozdiček. Ne vem kako je do tega prišlo, in kaj se je moralo tam goditi ter kakšna naključja so bila potrebna, ta dam še vedno ni signala. Človek bi si mislil da se pelje skozi Kočevski pragozd. Kljub tem pomanjkljivostim je v zimskih mesecih razgled iz avtobusa čudovit. Najraje bi se skozi ta gozd ob pogledu na neizmerno lepoto narave vozil večno. Vendar kruto življenje temu ne ugaja. Pot skozi gozdiček traja le deset minut in se nadaljuje skozi mesto Y. Ko uzrem prve hiše tega mesta me stisne v želodcu. Začnem bledeti, postanem bel, kot kreda, s katero učiteljica, ko piše po tabli, povzroča neznosno škripanje. Vsa kri zapusti moj obraz. Ne morem gledati z vso silo si zatiskam oči. Avtobus vstavi na postaji in se odprejo vrata. Skoznje začne v avtobus pritekati vonj po vlagi in plesni, plin ki je poln smoga.
Počutim se kot pankrt, ki ga nihče ne mara. Nima kje bivati. Teče po blatni cesti in išče zatočišče pred nevihto, ki ga preganja. Med tekom se spotakne in pade v rumeno lužo. Tam obleži in čaka, da se ga bo kdo usmilil. Ves je blaten, moker in lačen. Trese se, bolj kot se trese od mrazu, se trese zaradi jeze. Jezen je na usodo, ki mu pošilja prihodnost, za katero ve, da ne bo z njim nič bolj prijazna, kot je bila njemu, naklonjena preteklost. Tako se počutim tudi jaz, ko se peljem skozi to, meni neljubo mesto. Počutim se, kot da bi mi uši srale na dušo. Avtobus na srečo, kmalu zavije ven iz mesta. Čutim kako se mi oči polnijo s solzami veselja. Usta se mi razpotegnejo v nasmeh. Nepopisna radost preplavi mojo bit. Pogledam skozi okno in spet uzrem lepoto narave.
Vidim sonce, ki se leno vzpenja nad oblake in jih osvetljuje. Vidim jaso nad katero visi tanek oblak redke meglice, na katero sveti sonce. Zaradi svetlobe se v daljavi megla in oblaki spojijo, tako da ni videti kje se megla konča in kje se oblaki začnejo. Videti je, kot da bi se nebo izlivalo na zemljo. Ob tem prizoru izbuljim oči, kot da bi imel bolno ščitnico. Spodnja čeljust mi omahne in iz ust mi pade jezik. Slina se mi začne cediti iz ust. To me ne moti takrat mi je važno le to, da spet vidim nepopisno lepoto narave. Na mojo veliko žalost se tudi ta prizor kmalu konča.
Avtobus spet zapelje v mesto. Tokrat v mesto Z. S tem se moja vsakdanja pot polna čustvenih vzponov in padcev, radosti in britkosti, sreče in bede konča.