V njem je bilo nekaj trohnečega in smrdljivega, verjetno bruhanje, ki ga je izbljuval nek vaški postopač. Ob robu so bili posušeni delci blata. Pajek v kotu. Zarjavel ročaj na pipi je bil trd za odpreti. Pipo sem uspel odpreti z muko. Iz nje je pritekla mrzla rdečkasta voda z okusom po rji. Ni bila dobra za pitje. Kobilica je skočila na mojo glavo. Še preden sem jo uspel zagrabiti, je odskočila. Ozrl sem se za njo. Med gledanjem za kobilico sem v daljavi opazil bika. Ponorel bik se je skušal zapoditi vame. Njegov namen sem pravočasno zaznal. Skočil sem čez smrdeče korito in se uspešno izognil bikovemu napadu. Bik se je tako močno zaletel v korito, na srečo je bilo trdno postavljeno, da je na mestu obležal mrtev. Mislil sem si: »Ker si me hotel uničiti, je smrt stopila nate in ti zmečkala srce. Zdaj te bodo žrli črvi in muhe te bodo objedale. Okoli tebe se bo širil smrad, ki bo privabljal mrhovinarje. Jastrebi te bodo kljuvali, dokler od tebe ne ostanejo kosti, ki bodo obležale tam, v spomin nate, dokler še te ne iztrohne. Oh! Ti ubogi bikec. Kaj ti je bilo, da si me tako napadel!«
Zgornja zgodba je seveda izmišljena. Izpostavi pa biblijski pregovor »Kar kdo seje, to bo tudi žel …« (Gal 6, 7) Bik zapodivši se vame, je sejal smrt in jo je tudi požel. Mrtev bik, ležeč ob gnilobnem koritu, se na prvi pogled ne sliši kot najbolj vedra novica. Tam bo le še več smradu, gnusa in blata. Če pa nastalo situacijo proučimo iz drugega vidika, lahko kaj hitro sklepamo, da bo Bik, ki je prej ustrahoval vse kar hodi in leze po gozdu, s svojim truplom nahranil veliko množico živali, pognojil bo tamkajšnjo zemljo in iz nje bodo pognale čudovite cvetlice.