Od nekdaj so me veselile rahle dežne plohe, ki ohladijo vroč poletni dan in napojijo vso od Boga dano rastlinje. Danes, ko pišem, imam v mislih ravno takšno ploho, vendar ta ni privabila smeha na moj obraz. Bila je nekako zlovešča, polna obupa in groze. Svoj srd je izlivala name cel dan, jaz nisem imel dežnika, ki bi me lahko obvaroval pred njo. Cel dan sem moral preživeti v smrdljivem Mestu Z. Še danes mi gre na bruhanje, ko se mi v spomin prikrade tisti dan. Ulice, označene s rimskimi številkami, polne blata in črepinj. Kisel vonj, katerega duh spominja na močvirje. Zelene meglice, strupenega plina, ki ga oddajajo bližnje tovarne. Ljudje s povešenimi glavami, žalostnimi obrazi in jaz med njimi kakor mladika v sredi zatiralskega trnja. Ne da bi si sam želel v to okolje primoran sem bil zapustiti Mesto X. Rekli so, da naj tekmujem. S ciljem da bom zmagal, sem se pogumno odpravil na lokacijo tekmovanja. Na tekmovanju sem doživel hud poraz ali pa so bila moja pričakovanja previsoka.
Naslednji teden se je v drugem mestu Mestu W odvijalo novo tekmovanje. Zame je bil to nov poraz. Sicer je bila to lepa izkušnja, tudi dan je bil lep. Mesto W ima svoj grad, povzpeli smo se nanj. Doživeli smo čudovit razgled. Žalost zaradi poraza je bila močnejša od veselja in dan sem si zapomnil kot slabo doživetega.
Dva dogodka ne moreta zaznamovati celotnega tedna. Takrat se mi je dogodilo mnogo reči, mnogo slabih. Toliko žalosti in toliko solz, prelitih za prazen nič. Srečen konec tedna je pretehtal vse slabo in je popravil moje razpoloženje. Zgodilo se je nekaj magičnega, neka čudovitega. Tako čudovitega, da ne morem opisati, lahko rečem le:
»Bog me je pripravljal na nekaj lepega!«