Posušen črv na pločniku - že dolgo ni deževalo – je čakal, da bi ga pohodil, da bi mu skrajšal muko. Stopil sem mimo. Ni dosegel svojega popolnega konca. Sonce je pripekalo nanj. Kmalu bi izdihnil svojo dušo. Le kaj je bil mislil, ko je bil prilezel iz zemlje. Ali je želel samega sebe končati? Naj bi mu pomagal? Opazoval sem ga. Njegovi gibi so postajali vedno bolj topi. Koža mu je bila razpokana. Spraševal sem se: »Kam da se je bil namenil?« Le črv je ne bo škode, če bo na svetu eden manj. Nisem ga mogel pustiti ležati na pločniku, da bi umrl. Previdno sem ga zagrabil s kazalcem in palcem, »Da ga ne strem,« sem si mislil. Položil sem ga v prst in nanj polil nekaj vode. Naj preživi, če mu je Bog namenil.
Črv naj bode živ ali naj bode mrtev. Jaz sem pomirjen. Ne zmenim se več zanj. Opravil sem svoje delo, ampak mi ne da miru, »Kaj ga je sililo na površje, ko mu je mesto v zemlji?« »Kaj se tod oziraš?« bi mu rekel, če bi lahko govoril s črvi. Morda je želel ugledati sonce ali opazovati sončni zahod, ki je kdaj tako lep, da se mi ob pogledu naj stopi srce. Včasih bi najraje hodeč po svetu vriskal: »Kako čudovito Zemljo je Bog ustvaril!«. Zdaj črva razumem ni želel živeti v bedi, zavidal je nojem, kengurujem, kravam in vsem ostalim živalim, ki lahko teptajo travo in dihajo svež zrak. Zakaj se črvi plazijo po površju? Zakaj noji vtikajo svoje glave v grud? Ali oni zavidajo črvom, ki se lahko plazijo in lahko rijejo v globinah zemlje? Zakaj kenguruji skačejo? Ali oni zavidajo pticam, ki lahko lete?
Neprijetne razlike so med živalmi. Ali je noj, obut v sandale, več vreden on kenguruja? – To je vprašanje za kdaj drugič.
Kaj se zgodi z nojem, ko zavidajoč črvu vtakne glavo v zemljo in ga zagrabi krč v vratu? – Nisem strokovnjak za krče nojev in ne morem pojasniti. Ubogi noji s krči in ubogi kenguruji, ko jih noge bole, in ubogi posušeni črvi. Ali si res zaslužijo tako trpljenje, ker so le poželeli izkusiti stvar, ki je sicer ne morejo doseči?
»Pogosto sem pogledoval skozi vrata, okno, da bi jo našel. Iskal sem pravičnost. Ko bi le učakal trenutek, ko bodo vse živali lahko počele to, kar počno druge živali.« To mi je govoril nek človek, čudak, eno uho je imel bolj rumeno od drugega in oblečen je bil v svetlo oranžno haljo. »Padel si ti podlež nizkotni!« Se je drl name: »še pred kratkim so ti črvi požrli češnjo, ti pa ga rešuješ, misliš, da se boš bolje počutil, če ga rešiš! Zavržek! Nič ne boš lepši, če ga rešiš! Vrzi se v zemljo, grebi, koplji, dokler ga ne najdeš, izruj ga iz zemlje in ga vrzi na sonce, da se posuši. Stlači si ga v usta in ga pojej, nič nisi boljši od njega.«
Banana je slasten sadež. Ampak če se poglobiš in raziskuješ njene okuse, kmalu ugotoviš, da je grenka, trpka in podobna spužvi. Banana je okusna samo, če jo pomakaš v nutelo. Tako sem se počutil takrat kakor banana, pomočena v nutelo. Noge so mi otrpnile in nisem se mogel premakniti z mesta.
Čudak me je poljubil na čelo. S svojo desnico me je mahnil, da sem omedlel in omahnil na tla. Ležal sem z obrazom usmerjenim v tla. Noge sem imel pokrčene, tako da je bila moja zadnja plat dvignjena visoko v zrak. Ko sem se zbudil, je bil na mojo glavo položen posušen črv, pred menoj pa je bil samolepilni listek z napisom: »ſtlazhi ſi tiga zhrva v uſsta in ga pojej!« Čudak je očitno uporabljal bohoričico. Sunkovito sem vstal in začel teči stran od kraja tega neprijetnega dogodka. Met tekom se je nekaj zaletelo vame. Še preden sem se zavedal, kaj je to bilo, me je ista sila prevalila na hrbet. Bil je čudak. Njegove nosnice so bile razširjene kot nosnice kakega pobesnelega bika, njegov podbradek je plapolal in na čelu so se mu videle znojne kaplje. V drugi roki sem opazil, da je držal posušenega črva. S svojo roko se je nevarno bližal k mojim ustom. Iztegnil sem vrat čim dlje od njega. Ni zadostilo. Zamižal sem in odprl usta, sprijaznil sem se namreč z usodo, pojesti bom moral tega prekletega črva. V trenutku, ko se je črv dotaknil mojega jezika, sem odprl oči in se zbudil iz nemirnih sanj.