Sanjal sem, da šilim svinčnik. Ostril sem ga v popolnoma navadnem šilčku. Njegovo za udobno držanje nekoliko premajhno ogrodje je bilo magnezijev ulitek, izdelan v Nemčiji. Izgledal je kot štiristrana piramida z odsekanim vrhom. Ob straneh je imel izrezane vdolbine, namenjene boljšemu oprijemu tekom šiljenja. Vsaka vdolbina je imela hrapavo površino. Na hrbtni strani je bil vgraviran napis: »Made in Germany«. Na vrhnji strani je poleg z vijakom vpete kline pisalo: »Magnesium«. Zguljen vijak sredi kline je bil slabo zatisnjen, tako da se je rezilo majalo. Ponovno upodobljen napis: »Made in Germany« na klini je bil popolnoma odveč. Luknja je bila velika ravno toliko, da se ji je načet del svinčnika tesno prilegal.
Svinčnik je bil že kratek, tako da je svojemu namenu že težko služil, tudi konica mu je bila že obrabljena. Bil je sive barve in trikotne podolgovate oblike z zaobljenimi robovi. Na vsaki stranici so bile strateško razporejene majhne bunkice, ki so bile nekoliko temnejše. Na drugem koncu je bila radirka črne barve. Na svinčniku jo je držal kovinski obroč, ki je prav tako kot svinčnik tudi radirko le še s težavo objemal. Radirka, ki je bila prej kakor lipa, ki je močno zakoreninjena v zemljo, je bila bolj podobna dodobra zreli, na veji viseči hruški, ki čaka na veter, da bi jo zamajal dovolj močno, da se bo lahko odcepila od svojega izvora in strmoglavila na tla.
V sanjah sem bil in uporabljal ta šilček in prej opisan svinčnik. Neprestano sem vrtel svinčnik. Vedno, ko sem opazil ostrino na novo ošiljenega svinčnika, se je zlomila konica. Šiljenje je padalo na od šiljenja umazana tla in kupček se je venomer večal, meni pa se je svinčnik krajšal.