»Položi jih,« so rekli: »položi jih na tnalo, da ti jih uničimo!« V očeh sem videl siv blesk rezila – sekire. Zamolkel rezek zvok je od udarcu za sabo pustil togo in moreče vzdušje. Lenobna tišina je obvisela v zraku. Na tnalu so ležali ostanki. Rrazmetani. Osamljeni. Oveneli. Bili so ločeni od svojega vira življenja. Veter je zapihal in z njim so odleteli, daleč, predaleč, v pozabo. Tonejo v morju. Moje jih je sprejelo vase. Porazgubili se bodo v prisotnosti ogabnih alg in morske trave. Nanje bo ostal le boleč spomin in novo izkustvo. Strašne sanje, ki so nastale po resničnem dogotku.
Slovo je bilo težko, ali potrebno. S peno namazani, v njej utopljeni. Čakajoč, da umro. Hladno rezilo jih je posnelo dol s kože. Na njej je ostala praznina, ki se je bo potrebno navaditi. To je namreč zgodba, kako sem izgubil brke.