Sprehajal sem se po ulici prijetnega obmorskega mesta. Vzdolž nje se je širila kolona majcenih stojnic. Na njih so bile razporejene vse vrste igrač, sladic in obeskov. Kakor je značilno za tako ulico, je bila na njej tudi stojnica posvečena sivki in izdelkom iz nje. Po ulici sem hodil na nekako vzvišen način, kot kakšen gospod, češ da te traparije niso vredne kančka moje pozornosti. Zgražal sem se ob pogledu na grozne lutke, ki so te dnipriljubljene v generaciji zoomerjev.
Padel sem v past. Moje misli so odplavale za trenutek. In domačini so izkoristili to priložnost. V daljavi sem zaslišal dobro znano frazo: »sladoled, eiscreme, gelato, ice cream” Moja glava se je obrnila proti izvoru zvoka, kot kakšnemu robotu. Oči so se mi izbuljile, nosnice so se mi razširile in jezik mi je omahnil iz ust. Nemudoma sem se odpravil proti sladoledu. Bil sem kot zombi iz povprečne grozljivke, smešen, grozen in nekako prikupen. Pred mojimi očmi se je pojavila cela paleta okusov, med katerimi sem moral izbirati. Na drugi strani pulta je bila že osivela prodajalka. Na glavi je imela le še peščico las, pod nosom so ji komaj opazno poganjali brki in ustnice so bile razpokane. Nekje med brado in podbratkom je imela čuden ostanek hrane. Zaradi velikanske želje po sladoledu, ki je bila zame nekako opojna, je prodajalka izgledala kakor lilija sredi trnja.
Izbrati sem si moral okus. Hitro! Za menoj se je že delala vrsta nestrpnih ljubiljteljev sladoleda. Mislil sem si: »danes bom drzen! Danes si bom izbral nenavaden okus.« Videl sem zelen kup metinega sladoleda. Razmišljal sem: »metin čaj je odličen, ta sladoled zagotovo ne bo napačna izbira.« Ko sem svoje naročilo zaupal prodajalki, je ta poskočila od veselja. Brž je vzela kornet in vanj vložila prvo kepico. Za trenutek sem pomežiknil in prodajalka je imela v roki že nov kornet, tudi vanj je basala metin sladoled. Nato je vzela prvi kornet in vanj zapičila drugega. Plačati sem moral ceno samo ene kepice, dobil pa sem dve. »Izvrstno!« sem si mislil. Ko sem ga okusil sem razumel. Prodajalka se je skušala otresti čim več tega ogabnega sladoleda.
Ljudje so žleht. Ne samo da nekateri delajo sladolede z neprijetnim okusom, tudi prodajajo jih in s tem zatruplajo nič hudega sluteče turiste. Znebiti sem se ga moral in to hitro, začel se je namreč topiti. Nikjer na ulici ni bilo nobenega koša. Začel sem razmišljati in napenjati možgane. Domislil sem se popolnega zločina.
Pretvarjal sem se, da sem popolnoma navaden turist, ki uživa v svojem sladoledu. Sprehajal sem se tik ob morju. Spotaknil sem se in s tem sem zamotil mimoidoče ljudi, a obenem sem spustil sladoled iz roke in ta mi je na žalost padel v morje.
Naslednji dan se mi je pripetilo podobno: ulica, lutke, zvok, zombi. In spet sem se znašel, tokrat pri prodajalcu sladoleda. Takrat ni bilo dileme kaj bom izbral. Ob prvem pogledu na izbor okusov, so se mi oči ustavile na rozastem kupčku. Vedel sem, da to je to. Brez razmišljanja sem izustil: »unicorn!« Sladoled je imel neprepoznaven okus, ki je na moje brbončice igral prečudovito melodijo. In moje razpoloženje se je v trenutku izboljšalo. Vesel sem bil, da sem okusil nekaj dobrega.