Bil je gozd in v gozdu so bila tla namesto z zemljo pokrita s peskom. Pot je bila dolga, zelo težavna. Z vsakim korakom se je noga pogreznila v pesek. Nikoli prej nisem videl takega pojava, nad njim sem bil sprva še posebej navdušen. Po določenem času do njega nisem čutil več nobene afinitete. Imel sem namreč peska polne natikače. Hodil sem več ur in gozda in z njim tudi peska kar ni bilo konec. Mislil sem, da postajam bloden. Suha usta, boleče noge in smrdeč život. Recept za katastrofo. Le še čakal sem lahko, kdaj me bo pobralo.
Nekje sredi gozda je rasla jabljana. Njen plod je bil odrešujoč. Za silo nasičen sem se odpravil dalje. Ali jabolko ni zadostilo in lakota se je vrnila. Telesno in duhovno izmučen sem se po poti vlekel kot kakšen smrkelj. Sonce je pritiskalo na mojo glavo, roke so mi visele ob telesu tako kot da v njih ni bilo več življenja. Noge so se mi z vsakim korakom bolj tresle in bolj upogibale. Začel me je obletavati mrčes. Tako hodeč po poti, brez žaru živjenja v sebi in s praznimi očmi sem blodil po gozdu.
Dvignil sem svoj pogled, na veji poleg sebe sem opazil nekaj lepega. Kakor kaplja rose na travni bilki, ki odžeja žuželko. Kakor kajmak na čevapčiču. Ali kot češnja katere čudoviti cvetovi lepšajo pomlad, v tihoti padajo na tla in mirijo srce. Je bila na vejo obešena čepica. V mojih očeh, v katerih prej ni bilo odseva življenja, se je ta znova pojavil. Mir se je ponovno naselil v moje srce, ko so imeli prsti možnost, da se dotaknejo gladke površine pokrivala. Moji potni lasje so se vzradostili, ko jih je oprijela ta prečudovita najdba. Moč se je povrnila v noge in sila življenja je preplavila mojo bit.
Z nasmeškom na ustih in iskrico v očeh sem tekal in skakal na okoli in nič ni moglo pokvariti mojega razpoloženja.