Veseli se duh v mojem telesu. Naj v meni prebiva sreča in nadnaravna, mogočna, svetuše neznana radost. Opojnost veselja naj duši preteklo bridkost in naj se blaginja duha ne konča. Zakaj okusil si čisto še ne oskrunjeno veselje. Iskren nasmeh, ki ga izžarevajo ustnice mojega obraza, je nedolžen izraz moje duše.
Do tistega trenutka srečnega spreobrnenja pa moram priznati, da sem živel v temi, kakor da bi bil vse življenje ujet v krtovem rovu. V njem je vse plesnjivo, vlažno in trohljivo. Hodil sem po svetu, pa nisem našel sreče. In nekega dne sem tako hodeč sredi ulice ugledal na pol odprta zastekljena vrata. Skoznje je sevala moččna rumena luč in prav romantično obžarevala okolico. Znotraj žalostnega telesa se je nekaj premaknilo. Nekaj me je gnalo, da sem si šel pobližje ogledat, kaj je to. Skozi vrata je bilo opaziti pult, poln pekovskih izdelkov. Vstopil sem. Moje nosnice je preplavil omamen vonj. Za pultom je stal prijazen možakar, odet v belino. Vprašal me je, česa si želim.
Ukaz srca - nenaden izbruh. Zdaj, ko se je srčna želja idejno zastavila v čustvom pokornih možganih, se ji nisem mogel upreti. Silila je na površje. Butala je kakor buta mrčes v steklo in želi prodreti v svobodo, v srečno življenje. Kratek uvid srečnega jutri in premislek o temačnem včeraj sta omogočila logično sklepanje mojega naročila.
Čokoladen buhtelj, narahlo posut s sladkornim prahom. Od spodaj hrustljavo spečen in znotraj oblačno mehak, obdarjen s čokolado. S prvim ugrizom sem se zaljubil v to hrano. In vsak nadaljni ugriz je odnos poglobil, bil je boljši, več hrustljavosti, več čokolade, več mehkobe. In okus je bil čudovit, poln in kot celota zavit v mistično harmonijo okusov.
Zahvaljen bodi pek pekov, kralj pekovskih izdelkov, ki si me nasitil tistega večera, mi odprl oči in me razsvetlil. Prodal si mi namreč čokoladni buhtelj, v katerem se skrivata tradicionalnost kruha in opojnost čokolade.