Človek se včasih znajde v prečudnih situacijah, ki so posledica zaporedja naključij, na katere nima vpliva. Doletelo me je podobno misleč, da bo nastopil čas smrti, sem se iščoč nevarnosti, neprestano oziral okoli sebe in iskal možne nevarnosti. Na tem mestu bi bilo smiselno bralca/ko opozoriti na slednje: »nikar se ne zadržuj v mestu Z po 21:00 uri, takrat se namreč tam godijo nenavadne stvari«
Zeblo me je, zato sem si na avtomatu privoščil čaj. Premražen, s čajem v roki sem se sprehajal po ulicah. Roka, v kateri sem držal čaj, se mi je zatresla in količina čaja se mi je izlila po njej. Morebiti se navedeno ne sliši kot nekaj, kar bi bilo vredno omembe. Situacija je bila veliko groznejša, kot bi si slehernik lahko predstavljal. Zgodila se mi je hujša grozota, kot bi se mi lahko zgodila v najtemnejših in najbolj grozničavih nočnih morah. Čaj je bil sladkan, kljub temu da je na avtomatu pisalo: »avtomat ne dodaja sladkorja«.
Intermezzo: Svet je poln laži in krivic. Ne zaupaj svojemu bratu, ne verjemi svoji sestri. Ljudje so pokvarjeni, tako tudi njih izdelki in aparati. Velike korporacije, ki imajo monopol nad kavomati, skrivaj podtikajo sladkor v napitke. Želijo namreč propad civilizacije. Zaradi njih ljudje nazavedno uživajo prekomerne kolićine sladkorja. Prebivalstvo bo sčasoma postalo zasvojeno. Ko bo večina populacije zasvojene s sladkorjem, bodo uničili trg s sladkorjem. Povprečna oseba se ne bo mogla dokopati do substance. To po povzročilo epidemijo depresij, posledica pa bo kolaps družbe.
Dovolite, da se vrnem na izhodiščno zgodbo. Tako sem se znašel sredi nekega praka v mestu, z levico omokreno s preveč sladkanim čajem. Postala je lepljiva. S pomočjo svojega intelekta sem dognal, da bi bilo roko moč umiti v mokri travi. Tistega dne je k sreči padal dež ali pa je prej nanjo uriniral pes. Srčno upam, da sem si roko umil z deževnico.