Majhen korak naprej, zmeden pogled v očeh, obraz spačen, kakor bi nanj legla gnusoba in se namenila tam počivati za dolg čas. Vzamem si nekaj trenutkov, da bi zadihal, da bi ugotovil, kakšen zrak imajo v tujini. Napravim nov korak, ta je bil še bolj negotov. Skoraj bi se spotaknil ob granitno kocko, ki je bila postavljena višje kakor ostale. Spreletela me je hitra, a tolažilna misel: »Saj bo vse dobro, nikar ne skrbi.« Pomagalo je, postal sem miren.
Stopil sem v tujino, misleč, da me bo sprejela počasi in lahno. Ne! Posrkala me je vase. Mravljinčar zamahne s svojim jezikom po mravljah in jih naslednji trenutek nese v svoj gobec. Tako se je zgodilo meni, bil sem mravlja, prilepljena na jezik Tujine. Znašel sem se ujet v vrtincu ogledovanja znamenitosti, hiteč od ene do druge, iščoč lepote.
Za hrano je bilo poskrbljeno. Dali so nam toplo jed, malo kruha, bageto, jabolko, sir, humus, sladico in jogurt. Oh, ti meni sovražni jogurt. Vso svojo zlobo si prihranil zame in jo izlil po meni. Zdaj te vprašam: »Kaj sem ti žalega storil?« Moral bi te pojesti, takoj ko sem te zagledal, takoj ko sem te prijel v roke, bi te moral iztisniti v svoja usta. Predolgo sem odlašal s teboj in zato nisem nikoli okusil tvoje sladkosti. Napake iz preteklosti prinašajo posledice v sedanjosti. Zgodilo se je tudi meni. Bila je pozna ura. Sedel sem na metroju v družbi prijateljev. Tam je bil tudi nek kitarist. Želel sem jih razveseliti z vrečko bombonov. Ko sem v nahrbtniku našel vrečko bonbonov, sem ugotovil, da so bili sluzasti. Nisem potreboval veliko časa, da sem ugotovil, kaj se je zgodilo. Jogurt se je razlil po nahrbtniku. Moja prva reakcija je bila smeh, nisem namreč želel, da bi sopotniki ugotovili, da sem z muko zadrževal solze in da sem bil na robu živčnega zloma. Previdno sem z očmi premeril vse okoli sebe, izogibajoč se očesnega stika. Počasi sem brez naglih gibov zaprl nahrbtnik in se ponovno nasmehnil, tokrat bolj zadržano in ponižno, s pomilovanja vrednimi očmi. Moral sem oceniti nastalo škodo. Vnovič sem pogledal. Vsa notranjost je bila od jogurta. Nisem več zdržal, vse je bilo uničeno. Oči so bile od solz že rahlo omokrene. In neznanec je še vedno igral kitaro. Zatipal sem nekaj, nekaj okroglega in podolgovatega, nekaj hrustljavo zapečenega, nekaj mamljivega, mističnega, prečudnega. Bila je bageta, čudežno obvarovana sleherne jogurtove kapljice. Brez premisleka ali kakšnih zadržkov sem zagrizel vanjo, kakor se lev s svojimi čekani zapodi v gnuja. Grizel sem jo, žvečil in trgal, da so drobtine letele naokoli. Pomagala je, lažje sem prebrodil stresno situacijo. Hrustljava skorja in puhasta sredica, nežna in prijetna kakor jutranja zarja. Najboljša, najlepša, igriva in prijazna. In ne bom je pozabil! Nikoli! Nikoli ne bom pozabil, kako sem na metroju s solzami v očeh poslušajoč kitarista žvečil bageto. Ne bom pozabil, kako je njena mehka notranjost vpila grenke solze. Pozabil sem jogurt v nahrbtniku in na vse tegobe in žalosti. In takrat sem se naučil nekaj lepega. Bageta me je naučila, da ni solze, ki se je ne da obrisati, da ni žalosti, ki se je ne da potolažiti, in ni rane, ki se je ne da zaceliti.
Tujci so me sprejeli medse in me posvojili. Niso mi bili več tuji, takrat so mi bili domači. Večerni šalčka, napolnjena s hot šoklet in ob njej še piškoti. Zjutaj pa obilen zajtrk. Še vedno sem iz največje globine srca hvaležen za vse, s čimer naju je ta družina blagoslovila.
Pri župnišču je bila kokoš. Kokoš je mirno kljuvala travo in oprezala za morebitnimi žuželkami. Nostalgični vzgib mi ni dal, da je ne bi pobožal. Ko sem se ji približal, me je zaneslo. Zgrabil sem jo in jo dvignil visoko v zrak. Nosil sem jo naokoli ponosno in veselo. Prišla sta še prijatelj in prijateljica. Dali smo ji poskusiti sok. Bil je dober, saj se je kasneje stegnila po še nekaj požirkov. Nato se je pričela učna ura, kako uloviti kokoš. Izvedena je bila uspešno, zdaj zna prijatelj loviti kokoši.
In tako se zgodba tujine počasi zaključuje. Morda so tuja mesta silna in velika. Ali jim kaj pomaga, ko pa nimajo duše? Lahko gradijo visoke stolpe, oboke, muzeje, velike cerkve, da z njimi privabljajo turiste. Malokdo ostane tam. Človek pride se ozre po znamenitosti, ki je, da ne bom napačno razumljen lepa, morebiti jo fotografira in nato jo zapusti. V srcu namreč čuti, da ga domovina kliče nazaj.