Čudovito je, prelepo. Ko se v istem trenutku spojita imenitna hrana in lepota stvarstva. Stoječ na vrhu gore, držeč korenje, gledajoč v svet, ki se čudovito razprostira in odpira, in sonce sije. Lepo in lagodno je sijalo sonce na moj beden obraz. Svoje žarke je iztegnilo skozi oblake in jih razmetalo proč, jih nadvladalo in nemoteno sijalo v svojih čudovitih barvah. Nastavil sem se mu, da me je obsijalo z vsem svojim žarom. Po nekaj minutah se je moje telo segrelo. Počutil sem se kot rastlina, ki poskuša fotosintetizirati, le da sem boljši. Boljši od sleherne rastline. Lahko so določene rastline višje ali debelejše od mene, pa jih vprašam: »Ali lahko ubežite moji motorni žagi? Nimate nog, ki bi vas nosile, s svojimi koreninami ste priklenjene v zemljo in samo čakate, da se nekaj zažre v vas.«
Stal sem na vrhu gore in poslušal. »Kaj je to, zvok ptice iz daljave, ki me pozdravlja in mi vošči dober dan?« »Čiv, čiv, čiv, čiv, čiv, čiv, čiv ...« Ne, verjetno se krega s svojimi ptičjimi sosedi. Ali še vedno jih je lepo poslušati. Počasi in previdno te prebudijo v spokojno spomladansko jutro. »Pozdravljen tudi ti ptič!« Danes bo lep dan. Sonce ga je začelo, ptice so ga naznanile.
Spomnil sem se, da imam na pol pojedeno korenje še vedno v roki. Ob nadaljevanju obroka sem se zamislil. V središču misli je bilo korenje. Kako hrustljavo, kako sladko in sočno. Ravno pravšnje oblike za v pest. In njegova struktura je zanimiva in jedcu predstavlja izziv. Ko pa se ga ta naveliča, ga le preprosto spravi v žep in nanj pozabi. Ali pa ga zaluča v naravo in z njim nahrani divje živali.
Hrani divje živali in nekega dne te bodo hranile one. – Star lovski pregovor bi bil, ko bi si ga ne izmislil jaz ravnokar. Še vedno je v njem zajete veliko modrosti. Ne maram, da bi bralci to razumeli, kot da je smiselno metati korenje v medvede, to je namreč neumna ideja. Kaj briga medveda korenje, ko ima pred seboj človeka, na katerega se lahko brez težav usede in ga začne jesti in si korenje prihrani za poobedek ali pa nočni prigrizek. Pregovor mora biti razumljen v kontekstu, v katerem je bil izrečen. Sprva je potrebno navezati stik in mu prijazno ponuditi korenje. Ko bo to nekajkrat ponovljeno, se bo medved počutil dolžnega. Ker bo želel povrniti uslugo, bo svojemu novemu, sicer človeškemu prijatelju, prinesel kakšno gobo, ribo ali pa katero koli drugo gozdno dobroto. Takrat nastopi ključen trenutek. Neuk pogajalec z medvedi bi namreč ribo ponižno sprejel. Veliko pametneje je ribo brcniti proč od sebe. S tem damo medvedu vedeti, da nas je s svojim darom razočaral. Naslednji dan jih bo prinesel veliko več, ker nas ne bo želel vnovič razočarati. Ostuden greh je to. In se mi gabi, da mi je to sploh prišlo na misel. Ljudje ne bi smeli izkoriščati medvedov. Kako nizkoten sem.
In kaj naj zdaj? Svoj pogled sem povzdignil proti nebu. Gora pred menoj. »Kako si se razbohotila!« Kako je visoka in lepa in mogočna. Od njenega zasneženega vrha se je odbila sončna svetloba in mi posvetila v oči. Novo spoznanje, me je pretreslo do srca. Kaj bi dal, da bi tam živel in bi lahko vsak dan stegoval svoj obraz v sonce. S kriki iz svojih ust, bi pozdravljal orle. In pil čisto izvirsko vodo. Proč od vse nesnage, megle, mesta. Sam, spokojno. Živel v sožitju z naravo, bi hranil divje živali in one mene.