V svoji ponižni skromnosti in preprostosti srčno upam, da z naslovom nisem odgnal slučajnega vegeterjanskega bralca, kateremu se je usoda tako lepo in srečno naredila, da je dospel na to spletno stran. Ne. Ne bom pisal o salami, ki vegeterjancem ne tekne. Pisal bom o salami salam.
Spomin mi je na tujino vedno lep in vedno pusti grenak priokus, grenak kot čaj iz pražene regratove korenine. Grenek priokus pa naj bo to metin sladoled, od katerega imam še vedno bolan želodec in oskrunjene brbončice, ki so okusile greh v svetu sladoledarstva. Ali pa kot takrat, ko sem plastenko napolnil z mivko iz morskega dna in jo pustil na soncu. To še ni bil usodni greh. Največja napaka je namreč bila, ko sem jo tretji dan intenzivnega praženja odprl in povohal. In takrat so se mi možgani zakisali. Vonjanju česarkoli sem za prihodnjih nekaj dni lahko rekel samo še adijo. Sam temu pravim frustracije tujine. Razlit jogurt v nahrbtniku ... da ne naštevam.
Za kost v grlu ni zdravila. In meni v trgovini, kjer se uporablja tujinščino, ni pomoči. In proti mojemu zombi nagonu, ko vidim nekaj, kar zgleda okusno.
Bil je čudovit sončen dan in ptice so prepevale čudovite melodije, ki so lepo sedle v uho. Tam v sredi čudovitega mesta je bila trgovina in v nje izložbi je bilo videti vse vrste okusnih slaščic in neka je padla v oči. Ob nakupu, moram povedati, se je zgodilo nekaj, kar mi je prebodlo srce. Bil je tam namreč čudovit kos salame in v njem zastavica z napisom 4€ in še nek zapis v tujinščini. Pokazal sem nanj in s tem razložil prodajalki, kaj si želim. Vzela je prvega, ga pokazala in vprašala, ali bo ta vredu. Pokimal sem. Položila ga je na tehtnico in naračunala veliko več, kot je tam pisalo. Med plačevanjem sem komentiral: »bankrot.« Nisem namreč vedel, da to besedo razumejo tudi tujci.
In ko bi bila vsaj okusna, tako kot je izgledala.
Čokoladna salama - ko bi se mi ti ne zgodila, bi moje življenje ne bilo obteženo s samoobtoževanjem, ki žge srce. Bi sonce še naprej sijalo in ptice žvrgolele. In moja denarnica ne bi bila prazna.