Danes sem v svojih laseh našel marjetico. Odkod se je vzela, mi ni znano. Naglo sem jo odstranil in frcnil na tla. Ondi naj počiva, dokler je ne odpihne veter. In ko zapiha, naj jo nese v daljavo proč od mene, da mi zopet ne bi skvarila vsakdana. Naj piha burja, da je več ne ugledam, zakaj ni mi bila všeč, ne vem, čeprav bi moj videz morda celo utegnila izboljšati. Ubog, na tla frcnjen cvet, ki bi ga v tistem zagonu utegnil še poteptati, je kaj hitro v meni vzbudil slabo vest. Nehvaležnež, ki tako črti marjetico v laseh. Svoj nemir sem hitro umiril z mislijo, da pa morda obstaja prav taka oseba, ki išče prav tak cvet in ki hodi po prav tej poti. Če to drži, sem storil dobro delo.
Tla so univerzalni medij za izmenjavo predmetov, ki ljudem ne gredo več v korist. In ljudje na drugi strani, ki iščejo koristi, marsikaj najdejo na tleh. Gledanje v tla mi je postalo veliko veselje. Pobiranje predmetov s tal pa še toliko večje, če le te niso preveč nagnusne. Velja pa tudi omeniti, da meja, kaj je nagnusno in kaj ni, sčasoma pada. Do zdaj sem našel že precej lepo zbirko predmetov, od lastnikov zapuščenih in puščenih na milost in nemilost okolice. Mednje spadajo: čepica, tablica z napisom: »Jezus je Bog!!! Pekel je neskončen!!«, dve figurici vojakov, dinozaver, na pol izvaljen piščanec (ne pravi) in veliko bakrenih kovancev. Ker sem že vse to našel, sem moral dati na tla tudi kaj od sebe (beri: na tla sem vrgel marjetico). Seveda je izpolnjevala pogoje, da je za na tla. Bila je v relativno slabem stanju in bila mi je v spotiko.
V parku sem nekega lepega sončnega dne našel ogrlico. Z zelo lepim rdečim draguljem. Oči so se mi zasvetile. Pobirajoč ogrlico sem glasno rekel: »O! Zastonj ogrlica!« Mislil sem si jo takoj nadeti, vendar je bila vsa od blata. Raje sem jo vrnil nazaj tlom, misleč, da jo je morda nekdo ponesreči dal na univerzalno izmenjevalnico in da jo bo šel ponovno iskat nazaj. Sklenil sem, da bom naslednji dan obiskal isto mesto, če bo še vedno tam, pomeni, da jo smem vzeti. A naslednji dan je ni bilo. Nekdo me je moral prehiteti.
Srce se mi je razparalo od žalosti. A kaj moreš. Tla so nepoštena igra in najbolj so uspešni tisti, katerim je pohlep glavar, vest tuja in srce zakrknjeno. Ne poznajo lepote. In pravičnost jih še ni srečala. Četudi je dan sončen, jim je oblak v mislih in gledajo le, kako bodo največ s tal pobrali, ne da bi se ozrli na (nas) druge, ponižne in krotke pobiralce.
Ali pa jo je pobral pravi lastnik, kar je pač v redu. Ne glede na to, kje je zdaj tista ogrlica, mi je pomembno le, da je moje srce čeprav žalostno, umirjeno in moja vest čista kakor lilijin cvet, kar je vredno več kot rdeč dragulj.