V pred minulem tednu so moja usta vnovič okusila lepoto kulinarike v vsej svoji velikostni, veličastni okustnosti. In moja skromna usta hrepenijo, da bi vnovič okusile večni izvir okusov, vrelec čudovitosti, razlog vedno močnejšega hrepenenja in primarnega nagona po še. Še se pogosto spomnim tistega veselega trenutka, ko sem stal v vrsti in nestrpno čakal na svojo porcijo.
In takrat v predolgi vrsti v sem ga videl v daljavi, kako je ponosno stal nad loncem in z veliko zajemalko lačnim delil golaž. Hitro se je premikala. Kmalu sem prišel na začetek vrste. V svoji otopelosti in omame zaradi vonja sem se nakako zamaknil. Vrsta se je znova premaknila. In že sem bil pred njim. »To je Janez!,« ... Ni bil Janez – razočaranje, ki me je doletelo kasneje, ko sem ugotovil, da je bil to le njegov vajenec, učenec znanosti golažologije. Važno je le, da je bil golaž Janezov. In izvrsten je bil.
Takega golaža še nisem jedel. Profesor, doktor golaža, si zasluži naziv kuhar Janez. Vitez kotla in pogumni držalec kuhalnice. Poznavalec okusov. Izkušen kuhar jedi na žlico. O, da bi lahko resnično spoznal Janeza, in morebiti bi po srečnem naključju z njim posnel sebek. In da bi me naučil veščine kuhanja THE Golaža. Katerega meso se stopi v ustnih votlini in okus popolnosti, čudovite harmonije okusov in polnost lepote kulinarike.