Svoje vrhnje oblačilo sem dal s sebe, da bi me lahko sonce obliznilo s poslednjimi žarki tistega dne. Bili so tako krotki in prijazni kakor mila in nežna pesem črička v pozni noči.
Sedeč v travi z umazanimi rokami jedeč še nezrelo slivo in jabolko, si mislim: »kako zanič je to jabolko in da o slivi sploh ne govorim. Kisla je, smrdljiva in črv je živel v njej lep čas. Lep čas bi potrebovalo tudi jabolko, da bi v polnosti dozorelo, da bi se njegovi sokovi prepojili s sladkobo. Zdaj je v obeh sadežih kislina, ki najeda moje razpoloženje.«
Z roko sem pobožal vršičke trav, rastečih blizu mene. Z gibom sem prebudil vojsko kobilic in te so hitro odskočile, kot da me ne marajo. Na bližnji travniki se je spustilo nekaj kosov in so začeli kljuvai v zemljo.
Morda je bil v travi tudi hrošč, katerega sem spoznal v predavalnici. Morebiti me je je želel vnovič obiskati in mi polepšati večer. »Joj, le kje sedaj tavaš ... In da bi, no, upam, da se me še kdaj spomniš, celo obiščeč. Ah, Pobožne želje!«
Sončni žarki so me pogreli, da sem se nehal tresti. Zdaj jih že skoraj ni več. Sonce se pospravlja z neba počasi in sramežljivo, kakor starec. Spet me bo objel mraz z vso svojo strahoto. Črički so utihnili, zdaj je le še šuštenje listov v lahnem vetru. V daljavi se vidi le še madež oranžnega, vanj nasilno prodira tema. V zraku je gmota mrčesa. V tem spokojnem času me je obiskalo veliko komarjev, upam, da jim je bila moja kri okusna, nasitna in tečna. Za seboj so pustili množico srbečih izpuščajev.
V ustih sem še vedno valjal koščke pustega jabolka in jih skušal pogoltniti. Najraje bi jih izpljunil in z njimi nahranil polže, ampak to se ne spodobi, zato sem si zadal, da jih pogoltnem. Pri tem početju sem se skoraj zadušil. Bolest in gnev. Preostanek jabolka sem zalučal v bližnje grmojve. »Dobro delo sem storil,« sem rekel s ponosom in nasmehom na ustih: »posadil sem novo jabljano.« Moje srce je bilo polno tihega veselja in cel sem kar zažarel in skoraj pozabil, da je bilo jabolko kislo in da je v slivi prebival črv.
Nedaleč nazaj v času sem doživel ponovno srečanje s črvi. Takrat me je doletela podobna slabost kakor takrat, ko zapiha veter v določeni smeri in prinese zrak iz mesta Y. Čeprav sem močno prepričan, da je moj želodec odporen na stud, tega nisem prenesel.
Na neki lokaciji so mi neka sila pomembna in hvale vredna in v obče spoštovana oseba prinesli nekaj. Dejali so: »Poglejte, kakšne sendviče imamo.« V roke so mi potisnili nekaj smrdljivega. Po mojem skromnem, naglem pregledu je zadeva res tako izgledala, le da je bil sendvič napak obrnjen. Spodaj je bila namreč salama in zgoraj kruh. Ko sem v rokah držal podlogo s sendvičem, so se jako pomembna oseba smejali, se napihovali in od vseha vzkičenja zardeli v obraz. V njihovem smehu se spomnim, zdaj ko dogodek podoživljam, je bilo zaslutiti nekaj zloveščega. In ko sem kruh previdno odmaknil sem videl gmoto malih belih črvov v sredi pozelene salame. V tistem trenutku trpkega spoznanja sem spustil vse iz rok. Krč je zagrabil moje drobojve, nagonsko sem odprl usta, začutil sem namreč, da telo želi izprazniti vsebino želodca. V njem na srečo ni bilo ničesar. Pogledal sem gor in pomembna oseba so že odšli. Slišati je bilo le njihov krohot, ki se je odbijal od sten mostovža. Šel sem si umit roke.
Tako mi je ta neprijeten spomin pokvaril čudovit in spokojen večeh.