Kaj je večji užitek nego napitati lačno kozo z gnilo in od vročine na pol utekočinjeno solato. Rad jem sladoled, pa ne zaradi sladkobe ali njegovega nadvse prijetnega hladu. Čeravno pravijo izobraženi, modri in imenitni ljudje, da sladoled za zdravje ni povsem najboljši, ga vseeno jem. In zdaj mi misli spet tavajo tja daleč proč, tja na tujo obalo, kjer je sladoled roza barve, z okroglimi, raznobarvnimi čokoladnimi bombončki. Kličejo ga unicorn. Jaz ga kličem popolnost. Podobno je okusen kot kava s smetano in mrvicami. Okusen je kakor Janezov golaž, le da je sladek in ima okus po magičnih bitjih ... Ne, da sem jih kadarkoli že jedel.
Nedolžne misli o sladoledu so v meni prebudile lakoto. Ura je že pozna in spi se mi. Veke so mi težke in padajo v oči, napaka, na oči. Nekega hladnega, sicer sončnega dne, sem v vdolbini v deblu lipe zagledal majcenega nebogljenega ptička. Verjetno je bil lačen. Na gozdni cesti sem videl prav tako majhnega v presenetljivo veliki hišici živečega polža, tudi on je bil verjetno lačen. Videl sem tudi povoženo podgano, ona ni bila lačna. Bila je namreč, žal, mrtva. Mrtve podgane niso lačne. Tako lakota deluje, samo živi se moramo z njo spopadati. Misli o lakoti so me vodile do zaključka: "Ura je cajt, za PP — polnočno pašto"
Na štedilnik sem pristavil vodo in jo posolil. Sprehodil sem se do hladilnika in v temni noči me je obsijala njegova prijetna luč. Kakor insekt, ki se prilima na žernico. Z očmi sem se sprehajal od morebitne sestavine do morebitne sestavine. Paprika, ajvar, čebula ... džuveč makaroni. Ne, raje ne. Džuveč je sam po sebi blek. Ta jed sploh ne bi smela obstajati. Zakaj bi kdo sploh jedel ajvar in riž. Greh je bila samo misel na džuveč makarone. Tuna, ne ker ne želim mikroplastike. Bolonjez, ne ker ni dovolj časa. Karbonara, salmonela ne hvala. In ko sem v obupu svoj pogled usmeril v spodnji levi kot, sem zagledal bučo. Bučni makaroni, tega še nisem jedel. Buča bo okej.
Ne ni okej, kvečjemu je prav. Okej ni okej beseda, ker je tujerodna in invazivna kot nutrije. Biti nam mora interes izkoreniniti jo tako kot nutrije, čeprav imam nutrije rad in so moje skoraj najljubše živali.
Ko sem pripravil makarone, nisem mogel čakati. Vso vsebino lonca sem iztresel na krožnik in začel jesti. Kolikor je jed dišala in imenitno izgledala, je bila zanič. Makaroni so bili sluzasti in okus so imeli po zelenem. Že ob prvi žlici, ki sem jo z vso vnemo ponesel v usta, se je moje telo jedi začelo upirati in ob vsakem nadaljnem mi je šlo bolj na bruhanje. Oči so se mi začele solziti in iz nosu mi je teklo. A se nisem udal, jedel sem dalje. Siliti sem se moral za vsak grižljaj. Hrane ne mečem stran. Oh, ko bi bila jed vsaj tečna, kakor Janezov golaž. Makaroni so se ohladili. Učeni ljudje pravijo, da so taki za peristaltiko najboljši.
Končno sem izpraznil krožnik. Na mojem od hranjenja prepotenem obrazu se je zarisal bežen nasmešek, čeprav je bilo to izkustvo hranjenja travmatično. V tistem trenutku zmage nad krožnikom sem se počutil kot heroj.